Učenje nemščine – ah, te slovnične skrbi

Ne bi bilo krasno, če nemščina ne bi imela sklonov?  Res ima samo štiri, medtem ko jih ima slovenščina šest, kar pa je bolj slaba tolažba. Sklanjanje pa misija nemogoče. Čeprav so pravila jasna in niti ne preveč komplicirana. Ampak uporaba … Ko v glavi poskušam postaviti besede v pravi sklon, nikakor ne gre, razmišljam, da pri tem morda preveč kompliciramo – učenci namreč, ne naše učiteljice. Sklanjanja v slovenščini se nismo naučili z razpredelnicami in učenjem pravil na pamet. Preprosto poslušali smo in govorili, čeprav so nas vsi popravljali. Kolikokrat mame in očetje popravijo svoje otroke, ko ne govorijo pravilno? Na pamet bi rekla, da neštetokrat. Velikokrat  rečemo, da se otroci veliko hitreje naučijo jezikov. Rekla bi, da zato, ker se s tem, da (še) ne znajo, ne obremenjujejo.  Ste kdaj videli kratkohlačnika, otrplega od skrbi, ali bo znal konec semestra v slaščičarni naročiti tri kepice sladoleda s smetano, čokoladnim prelivom in pisanimi sladkornimi mrvicami?

Otroci preprosto govorijo in preko napak pridejo do prave rešitve. Verjetno tudi mi zato delamo toliko dialogov. Saj se zatikam, pozabljam besede in slovnica  ta čas pogosto zapusti  učilnico, a to, da povem nekaj, kar moj sošolec razume in mi odgovori – če nama je sreča naklonjena, lahko o temi govoriva nekaj minut – je velika zmaga. Pravi žur pa nastane, ko je v en sam dialog vključena vsa skupina. Morate kdaj poskusiti. Tukaj se nihče ne more »prešvercati« – treba je spremljati in razumeti vso zgodbo in se smiselno vključiti vanjo. Naloga: mož nakupuje večerno toaleto za svojo ženo, ker gresta zvečer ven. Na lovu za pravo stvar obišče različne trgovine, kjer smo preostali učenci prodajalci. Ni bilo lahko, vmes je enkrat celo poklical ženo za nasvet, domov pa je prinesel oprijeto, kratko in globoko izrezano rdečo obleko, šal, čevlje z visoko peto, torbico, ogrlico in uhane ter prazno denarnico.

Znamo torej kupiti oblačila, pa tudi hrano. Vemo, kako zdravniku razložiti, kateri del telesa nas boli. Znamo se pogovarjati o vremenu in naših družinah. Lahko povemo, kje živimo in kako smo preživeli zadnje počitnice. Lahko vam kaj povemo o tem, kdo smo in kaj počnemo v življenju. Opisati znamo svoje stanovanje in vam povedati, kako od Lingule pridete do Tromostovja in si pri Pločniku naročite belo kavo. In ni nujno, da bomo to povedali z enostavčnimi povedmi, saj smo se naučili tudi weil in dass stavke. Skoraj zagotovo bomo kakšen spol zgrešili – človek ne more verjeti, kako težko si ga je zapomniti,  in, prosim, bodite prizanesljivi do naše slovnice – še vedno smo začetniki, vendar vam znamo povedati.

Martina

Ostali zapisi: