Moje ime je Martina. V Linguli sem obiskovala tečaj nemščine dobri dve leti in o tej izkušnji napisala kratek dnevnik.

Prvi del dnevnika.

 

Čas za akcijo!

V šoli sem se poleg angleščine učila italijansko, in čeprav sem si želela, da bi znala tudi nemško, čas nekako nikoli ni bil pravi. Vse do tistega marca, ko smo skupaj s sošolci tiho sedeli v Lingulini učilnici v pričakovanju tega, kar nas čaka.

Začenjalo se je učenje nemščine. Moje predznanje je obsegalo: Ich bin Martina, Guten Morgen, Guten Tag, Auf Widersehen, Komm her! Bitte, Danke, ein Bier, langsam, sicherin skupaj Langsam, aber sicher, Ich liebe dich ter Ich kann nicht Deutsch sprechen. Ustno seveda. Napisati sem se jih naučila na tečaju.

Trdo delo na začetku

No, vedeli smo, da se bomo naslednjih nekaj mesecev dobivali dvakrat na teden po tri šolske ure, in za začetek so nam obljubili, da bo tečaj intenziven. Povsem točna napoved, se je izkazalo, četudi sem bila prepričana, da pretiravajo. Tri ure učenja nečesa čisto novega izčrpa vsakogar.

Knjige v kot

Meni je včasih ob koncu kar brenčalo v glavi od vseh novih stvari in povem vam, da velikokrat po srečanju za nemščino nisem hotela niti slišati. Samo da pridem domov in vržem knjige v kot, je bila pogosto edina misel, ko sem zapuščala Lingulo. Pa je bilo vzdušje na tečaju prijetno, skupina simpatična, učiteljici tudi krasni, snov smo veliko utrjevali, se pogovarjali …, le vse je bilo tako zelo novo.

Napredek in stalna pohvala

Na srečo učiteljica, ki nas je učila večino prvega semestra, ni prav nič podobna  zmajem, ki delijo cveke in opozarjajo, česa vsega ne znamo. Namesto tega je ves čas hvalila naš napredek. Če bi poslušali samo njo, bi si lahko mislili, da bomo kmalu lahko pisali poezijo v nemščini.  Le da se nam nikakor ni zdelo, da nam učenje nemščine gre. Saj smo se učili besede in sestavljali stavke, neštetokrat vadili različne dialoge. Pa opisovali stvari, ponavljali staro in jemali novo snov. A tistega dobrega občutka, ko sicer veš, da je pred tabo še dolga pot, vendar ti je okolica nekako znana in si prepričan, da bo šlo, kar ni bilo.

Luč na koncu predora: razumem!

Vse do nekega pozno pomladnega večera v maju, ko se mi je ob gledanju televizije prvič posvetilo, da razumem strukturo jezika. Saj veste, ko ne znaš jezika, ti vse izrečeno ne pomeni nič. Vse, kar slišiš, je poplava besed, kakofonija zvokov, ki nimajo nikakršnega smisla. In dojemanje vsebine je enako nično, pa če poslušaš nemščino, kitajščino ali portugalščino. Nič čudnega, da so naši predniki rekli, da ljudje severno od nas ne znajo govoriti, in jih krstili za Nemce. Tako kot so Grki za vse druge rekli, da brbljajo kot otroci, in jih zato klicali barbari.

Slišano dobiva smisel

V nekem trenutku med gledanjem nemškega filma s slovenskimi podnapisi iz zvočnikov ni bilo slišati le poplave nerazumljivih besed. Besed, iz katere na vsake kvarte izločim eno, za katero vem, kaj pomeni. Slišano je dobivalo obliko in smisel. Ne pretiravajmo, še zdaleč nisem razumela vsega povedanega. Če sem poštena, mi je bilo neznanih 90 odstotkov besed. Vendar pa – okolica je začela dobivati znane obrise.

Uspela bom

Besede, znane in neznane, niso kar prosto lebdele v zraku, ampak so se logično sestavljale v stavke. Še vedno nisem vedela, o čem liki v filmu govorijo. Sem pa lahko iz glagola razbrala, ali govorijo o sebi ali o prijatelju ali se v pogovoru vikajo ali tikajo. Tistega večera sem šla v posteljo opogumljena z mislijo, da se bom tudi tega zagamanega jezika naučila.

Zaključni izpit

Bil je tudi že čas za pozitivne misli, saj se je datum zaključnega izpita hitro bližal. Ker smo snov predelali, smo zadnje ure namenili za učenje nemščine in ponavljanje snovi. Bolj kot smo ponavljali, manj se nam je zdelo, da znamo, pa čeprav smo se znali sporazumeti v celi vrsti vsakodnevnih situacij.

Več kot znaš, bolj se zavedaš, česa vsega ne znaš

Pri samostojnih opisih sem želela povedati kaj več kot nekaj osnovnih stavkov, ki smo se jih naučili. A sem vedno znova trčila ob zid svojega skromnega besedišča in minimalnega obvladovanja slovnice. To je sicer paradoks učenja, več kot znaš, bolj se zavedaš, česa vsega ne znaš. In mi smo se zavedali predvsem tega, česa vsega še ne znamo. Profesoričine pohvale, da za začetnike zelo veliko in dobro govorimo, smo poslušali z veliko skepse. Kot pametni ljudje smo vseeno zaključili, da pravzaprav nič ne znamo. Čeprav smo nekaj mesecev prej znali še manj. Logično?

Učenje nemščine: več kot le učenje slovnice

V Linguli je učenje nemščine prijetno in sproščeno, slovnico vas učimo prek pogovora, prijazni učitelji pa vas znajo motivirati, da tečaj z veseljem obiskujete.

Preberite več:

• Dnevnik tečajnice: dolgo vroče poletje
• Dnevnik tečajnice: slovnica prek pogovora
• Dnevnik tečajnice: izpit je lahko tudi zabaven