Start je bil milo rečeno slab. Zamudila sem prva tri srečanja in v tem času so sošolci vzeli novo snov. Z učiteljicama so se pogovarjali o počitnicah in se naučili govoriti v pretekliku. Lepo, le da meni ni bilo nič jasno. Gledala sem butasto in razmišljala, kako točno se tvori ta perfekt – torej pomožni glagol plus glagol v __? Dobila sem seznam glagolov, ki naj bi jih znala, pa mi nekako niso šli v uho. Še vedno sem se trudila s skrivnostnim pravilom, ki ga nikakor nisem mogla razvozlati. Kdaj haben in kdaj sein? Zakaj se končnice spreminjajo? Šele čez dober mesec, ko je beseda v učilnici nanesla na to, da perfekta nikakor ne znam tvoriti in mi pravilo ni jasno, so mi sošolci povedali, da sem dobila razpredelnico nepravilnih glagolov. Bilo me je kar malo sram. Da so nepravilni glagoli, je namreč pisalo na vrhu lista. Hkrati pa mi je postalo jasno, zakaj mi ne gre. Je pa od tistega dne tvorjenje preteklika zame veliko lažje. Ko zdaj Sabina ali Rosanda rečeta Jetz sagen die Sätze in Perfekt, ne otrpnem več od strahu.
Izkazalo se je, da čez poletje nisem pozabila čisto vsega, kar smo se v prvih mesecih naučili. Še več, veliko stvari sem se skozi dialoge, in teh je na urah res veliko, brez težav spomnila. Obe učiteljici nas »silita« ogromno govoriti in iz dialoga v dialog se moja samozavest dviga. Ja, še vedno ne morem povedati vsega, kar bi si želela, lahko pa povem več. Tako kot Rima niso zgradili v enem dnevu, se tudi nemščine ne morem naučiti čez noč. In stvari postajajo vedno težje.
Ostali zapisi: